Refleksoterapija je lahko v veliko pomoč pri rehabilitaciji oseb po možganski kapi. Refleksoterapija pomaga pri hoji, izboljšanju ravnotežja in koordinacije, pri gibljivosti prizadetega dela telesa, pri izboljšanju delovanja vseh notranjih organov in sprejemanju stanja po možganski kapi. Refleksoterapija spada med komplementarne tehnike in ne obravnava določenih simptomov ali bolezni, temveč celotnega človeka (holističen pristop) in jo lahko uspešno uporabljamo vzporedno s klasičnim medicinskim zdravljenjem.
Do možganske kapi pride, ko je prekinjen dotok kisika in hranilnih snovi v nek del možganov. Razlikujemo med možgansko kapjo in možgansko krvavitvijo. Ishemična možganska kap (možganski infarkt) je bolj pogosta, do nje pa pride, ko krvni strdek v eni od arterij, ki dovajajo kri v možgane, prepreči dotok krvi v določen del možganov. Možno pa je tudi, da krvni strdek ne nastane v možganih, temveč potuje po žili do možganov (najpogosteje iz srca). V primeru da je dotok krvi onemogočen cca. tri minute pride do razpadanja tkiva, ki nima sposobnosti, da bi se kasneje obnovilo. Pri možganski krvavitvi pa stena spremenjene možganske arterije ni več prožna in elastična ter ne more več reagirati na nenadno nihanje krvnega tlaka. Na enem mestu taka žila poči in takrat pride do izliva krvi v same možgane, s tem pa se ustavi dotok kisika in hranil možganskim celicam. Pri infarktu se tkivo ne obnavlja, pri krvavitvah pa je obnavljanje mogoče.
Možganska kap je najpogosteje vzrok za težko invalidnost. Število primerov možganske kapi tako v svetu kot pri nas narašča in je tretji vzrok smrti v svetu. Končni izid zdravljenja je nepredvidljiv- oseba lahko popolnoma ozdravi, lahko jo doleti lažja ali težja invalidnosti, bolezen pa je lahko tudi usodna. Zdravniška pomoč je najbolj uspešna v prvih treh ur po nastanku simptomov, nato pa se mora takoj, ko to dovoljuje bolnikovo stanje, začeti z razgibavanjem prizadetih udov, izvajati terapije za izboljšanje ravnotežja in koordinacije, logopedska rehabilitacija prizadetega govora ipd. Osebe imajo najpogosteje težave pri hoji, uporabi roke, govorjenju in miselnosti, odvisno od tega, kateri del možganov je prizadet.
Refleksoterapija je lahko v veliko pomoč osebam po možganski kapi. Refleksoterapevtska obdelava refleksne cone glave, s poudarkom na možganih in povezavah med centralnim živčnim sistemom in telesom (girus precentralis in girus postcentralis) izboljša prekrvavljenost glave in možganov. Poudarjeno obdelujemo tudi refleksne cone centra za ravnotežje, con prizadetih udov in refleksne cone hrbtenice. Število potrebnih refleksoterapij se razlikuje, običajno pa se v začetku giblje okoli 20 terapij, nato pa priporočam redne terapije v daljših časovnih intervalih. Rehabilitacija oseb po poškodbi možganov je namreč dolgotrajna in se v večini primerov nikoli ne zaključi. Stranke po refleksoterapiji opazijo boljši občutek v stopalih, večjo stabilnosti in bolj sigurno hojo ter boljšo koncentracijo. Po možganski kapi se oseba sooča tudi s čustvenim in mentalnim prilagajanjem na novo situacijo, na statistične možnosti izboljšanja in s problemi ter predvsem strahom pred ponovno socialno vkjučitvijo (druženje z znanci, obedovanje v restavracijah ipd.). Tu refleksoterapija pomaga osebi, da lažje sprejme nastalo situacijo in se osredotoči na to, kar lahko sama ali ob pomoči drugih naredi za izboljšanje stanja. Bolnikovo funkcionalno stanje se namreč izboljšuje še leta po poškodbi, če poteka kontinuirano in v vseh fazah obravnave (akutnem, subakutnem in kroničnem obdobju). Raziskave podpirajo intenzivno obravnavo pri osebah po možganski kapi v kronični fazi. Refleksoterapevt pomaga osebi, da ne izgubi upanja in zaupanja v izboljšanje stanja, da lažje ubesedi strahove ter se kot močnejša oseba sooči s težavami in spremenjeno življenjsko situacijo. Nič ni namreč stalno, razen spremembe (Heraklit).